1 Corinthians 15

15. Poglavje

1Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, ki v njem tudi stojite, 2ki se po njem tudi zveličujete, ako hranite besedo, kakor sem vam jo oznanil, če le niste zaman verovali. 3Izročil sem vam namreč najprej to, kar sem tudi prejel: 4da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan in da je bil tretji dan obujen po pismih, 5in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. 6Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo. 7Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni. 9Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden imenovan biti apostol, ker sem preganjal cerkev Božjo; 10ali po milosti Božji sem, kar sem, in njegova milost, ki mi jo je podelil, ni bila brezuspešna, marveč deloval sem bolj od njih vseh, toda ne jaz, ampak milost Božja, ki je z menoj. 11Bodisi torej jaz ali oni, tako oznanjujemo in tako ste sprejeli vero. 12Če se pa oznanjuje, da je Kristus iz mrtvih vstal, kako pravijo nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih? 13Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. 14A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša. 15Kažemo se pa tudi lažnive priče Božje, ker smo popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga pa ni obudil, če mrtvi ne vstajajo. 16Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. 17A če Kristus ni vstal, ničeva je vera vaša, še ste v grehih svojih. 18Potemtakem so tudi ti, ki so v Kristusu zaspali, izgubljeni. 19Če upamo v Kristusa samo v tem življenju, smo vredni pomilovanja najbolj izmed vseh ljudi. 20Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali. 21Zakaj ker je po človeku prišla smrt, je po človeku prišlo tudi vstajenje mrtvih. 22Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. 23Ali vsak v svojem redu: prvina Kristus; potem ti, kateri so Kristusovi, ob prihodu njegovem; 24potem pride konec, kadar on izroči kraljestvo Bogu in Očetu, kadar odpravi vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč. 25Kajti on mora kraljevati dotlej, dokler Bog ne dene vseh sovražnikov pod njegove noge. 26A najzadnji sovražnik, ki se odpravi, je smrt. 27Vse je namreč položil pod njegove noge. Toda ko pravi: „Vse je podloženo“, je očitno, da vse razen tega, ki mu je vse podložil. 28Kadar se pa vse njemu podloži, tedaj se tudi sam Sin podloži temu, ki mu je vse podložil, da bi Bog bil vse v vsem. 29Sicer pa kaj bodo počeli, kateri se krščujejo za mrtve? Če sploh mrtvi ne vstajajo, kaj se še krščujejo zanje? 30Zakaj se tudi mi nevarnostim izpostavljamo vsako uro? 31Pričam pri hvali zastran vas, bratje, ki jo imam v Kristusu Jezusu, Gospodu našem: vsak dan umiram. 32Če sem se po človeško boril z zvermi v Efezu, kakšno imam korist? Če mrtvi ne vstajajo, „jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!“ 33Ne dajte se zavesti! Dobre navade pačijo slabi pogovori. 34Predramite se pravično in ne grešite! kajti spoznanja Božjega nekateri nimajo, na sramoto vam to pravim. 35Toda poreče kdo: Kako vstajajo mrtvi? in v kakšnem telesu prihajajo? 36Nespametnež, kar ti seješ, ne oživi, če ni prej umrlo. 37In kar seješ, ne seješ telesa, katero ima biti, temuč golo zrno, postavim, pšenično ali katero drugo; 38a Bog mu daje telo, kakor hoče, in vsakemu semenu lastno mu telo. 39Ni vse meso enako meso, temuč drugo je meso človečje, drugo meso živinsko, drugo ptičje in drugo ribje. 40So tudi telesa nebeška in telesa zemeljska, toda druga je slava nebeških, a druga zemeljskih. 41Druga je slava solnca in druga slava meseca in druga slava zvezd, kajti zvezda se od zvezde loči v slavi. 42Tako tudi je vstajenje mrtvih. Seje se v trohljivosti, vstaja v netrohljivosti; 43seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabosti, vstaja v moči; 44seje se telo naravno, vstaja telo duhovno. Če je naravno telo, je tudi duhovno telo. 45Tako je tudi pisano: „Postal je prvi človek Adam duša živa“. Zadnji Adam je postal duh oživljajoč. 46Ali ni prvo duhovno, ampak naravno, potem duhovno. 47Prvi človek je iz zemlje, prstén, drugi človek je iz nebes. 48Kakršen je prsteni, taki so prsteni, in kakršen nebeški, taki so nebeški. 49In kakor smo nosili podobo prstenega, nosili bomo tudi podobo nebeškega. 50To pa pravim, bratje, da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, tudi trohljivost ne deduje netrohljivosti. 51Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se izpremenimo 52v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se izpremenimo. 53To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost. 54Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: „Požrta je smrt v zmagi“. 55Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo? 56Želo smrti pa je greh, a moč greha je postava. 57Ali hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu. 58Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.